Liberalna država

Kaj pomeni liberalna država:

Liberalna država (ali liberalna pravna država) je model vladanja, ki temelji na liberalizmu, razvitem v času razsvetljenstva, med 17. in 18. stoletjem.

Liberalizem je nasprotoval kontrolni in centralizacijski vladi absolutistične države, katere glavne značilnosti so bile kopičenje bogastva, nadzor gospodarstva in odnos avtoritarnosti med vlado in ljudstvom.

Liberalna država, imenovana tudi liberalna pravna država, je usmerjena k vrednotenju avtonomije in varstvu pravic posameznikov, ki jim zagotavlja svobodo, da delajo, kar želijo, dokler to ne krši pravic drugih.

V gospodarskem smislu je liberalna država neposreden rezultat interesov buržoazije. Glavni raziskovalec je bil Adam Smith, ki je menil, da je trg svoboden, ko se ureja brez kakršnega koli vmešavanja države. To je nasprotni model intervencijske države, ki ga zaznamuje izčrpna ureditev vseh področij gospodarstva, vključno z zasebnim sektorjem.

Kako je prišlo do liberalne države?

Liberalna država se je pojavila po francoski revoluciji, ki so jo vodili liberalni ideali, ki so jih navdihnili deli Johna Locka. Angleški filozof, ki se je štel za očeta liberalizma, je razumel, da so se posamezniki rodili z naravno pravico do življenja, svobode in zasebne lastnine. Ta misel ima za posledico, da država ne more več posredovati v teh zadevah.

Za Lockea se odnos ljudi z vlado dogaja s socialno pogodbo, s katero se družba odreče nekaterim pravicam, tako da je država zadolžena za vzdrževanje družbenega reda. Tako je liberalizem navdihnil ta model države, katerega namen je zagotoviti individualne svoboščine ob urejanju interesov družbe.

Ko je absolutistična monarhija izgubila moč in buržoazija prevzela nadzor nad revolucijo, so rojstne privilegije kraljevskih družin nadomestila sila kapitala. Posledično je obstajala naravna naklonjenost meščanskega razreda, ki je imel koristi od pomanjkanja državne intervencije in novih možnosti prostega trga.

Značilnosti liberalne države

Glavne značilnosti liberalne države so:

Individualna svoboda

V liberalni državi imajo posamezniki svobode, ki jih vlada ne more posegati. Tako lahko posamezniki sodelujejo v kateri koli gospodarski, politični ali družbeni dejavnosti na kateri koli ravni, če ne kršijo pravic drugih.

Enakost

V liberalni državi se enakost doseže s spoštovanjem individualizma vsakega posameznika. To pomeni, da je treba vsakogar obravnavati enako, ne glede na spol, starost, vero ali raso, vedno opazovati njihove razlike, da bi vsem omogočili enake možnosti.

Toleranca

Toleranca je posledica enakosti, s katero vlada obravnava posameznike v liberalni državi, v kateri ima vsakdo možnost, da se sliši in spoštuje tudi med stavkami in demonstracijami.

Svoboda medijev

Mediji delujejo nepristransko in niso vezani na vlado v liberalnih državah. Tako lahko mediji svobodno in nepristransko objavljajo informacije, zlasti o političnih vprašanjih.

Prosti trg

V liberalnih državah tako imenovano "nevidno roko trga" prevladuje odsotnost vladne intervencije v gospodarstvu. Tako lahko vsak posameznik izvaja gospodarske dejavnosti in s tem trg sam ureja.

Liberalna država, socialna država prava in država socialnega skrbstva

Liberalna država je porok za tako imenovane pravice prve generacije, ki so individualne in negativne narave, saj od države zahtevajo vzdržanje. Te pravice veljajo za temeljne in so povezane s svobodo, civilnimi in političnimi pravicami.

Socialna vladavina prava je tista, ki obravnava pravice druge generacije, ki zahtevajo učinkovito držo države. To so kulturne, gospodarske in socialne pravice.

Socialna država je socialna in ekonomska naravnanost, ki jo je sprejela vlada, da bi zmanjšala socialne neenakosti s politiko razdeljevanja dohodkov, ukrepi za dobro počutje in zagotavljanjem osnovnih storitev.

Neoliberalna država

Neoliberalno državo zaznamuje figura države kot zgolj regulator gospodarstva.

Model je bil ustanovljen v več državah v sedemdesetih letih po tako imenovani "liberalizacijski krizi", ko je odsotnost državne intervencije povzročila neravnovesje v pravu ponudbe in povpraševanja ter je kulminiralo v gospodarski krizi leta 1929.

Velika depresija, kot je znana tudi kriza leta 1929, je pokazala, da je popolna odsotnost regulacije trga privedla do nebrzdane rasti industrije in posledične gospodarske recesije. V tem kontekstu je neoliberalizem državi pripisal minimalno vlogo regulatorja gospodarstva, ki vedno upošteva prosti trg in konkurenco.